Informacije o Zboru za republiko vsebujejo:

Prvi podpisniki pobude za ustanovitev Zbora za republiko

Zamisel, splošna načela

Zdi se, da je uresničen tisti slovenski nacionalni program, ki je bil predstavljen s 57-številko Nove revije (februar 1987) ter s Pisateljsko ustavo (april 1988) in je bil nato udejanjen s plebiscitom za slovensko državo (december 1990), novo ustavo (december 1991), referendumoma o evropski ter evro-atlantski integraciji Slovenije (marec 2003) ter nastopom članstva v EU (maj 2004).

Vendar so prepričljiva tudi mnenja in ocene, da je bil navedeni program v celoti uresničen samo glede na njegove inštitucionalne okvire, glede na dejanska razmerja pa le delno. Za novo fasado slovenskega doma je skrite še veliko nepospravljene prtljage iz prejšnjih časov, precej nereda v hiši in na dvorišču, veliko nepometenega prahu in pajčevine ter še kak okostnjak v tej ali oni omari. Vendar stanje ni primerljivo s problemi, ki so bili še v osemdesetih letih nakopičeni pod pokrovom bivšega režima. Upamo, da je slovenska nacija v aktualni krizi, ko razločevanje ter konflikt lahko pripelje do novih soglasij.

Aktualni čas od vstopa v EU (maj 2004) do imenovanja nove vlade po jesenskih volitvah (november 2004) se zdi primerna priložnost za osredotočenje nacionalne in državljanske zavesti Slovencev in vseh drugih državljanov Republike Slovenije o še nedokončanih zavezah, ki izvirajo iz nacionalnega programa, kakršen je bil oblikovan v letih 1987-91. Zato so podpisniki vabila na prvo javno tribuno Zbora za republiko - ki bi bil lahko dedič Zbora za ustavo - pripravili nekaj tez in argumentov, ki naj spodbudijo javni dialog med vsemi političnimi strankami in državljani o prenovi slovenskega nacionalnega programa.

V slovenski javnosti nastaja vtis, kot da je vse težje doseči dogovore o najvažnejših političnih vprašanjih države. Razen razgovorov, ki jih pripravljajo pri Predsedniku republike in razen nekaterih kulturnih revij tako rekoč ni prostora za strpno soočanje političnih vizij, idej in argumentov. Povečuje se število rušilnih sporov in nestrpnih političnih spopadov. Zmanjšuje se prostor sredinske, zmerne politike, narašča polarizacija. Ob uporabi strankarskih povezav za finančne prednosti, ob brezobzirnem poseganju >političnih prijateljev< po kapitalu in položajih; ob politični nestrpnosti in ob hlastanju po dnevni priljubljenosti in publiciteti; ob dnevnem tekmovanju, kako bi kratkoročno ugajali tej ali oni družbeni skupini, se izgublja občutek za najresnejše družbene, kulturne in gospodarske probleme.

Po vstopu v EU in NATO; ob razpravah o slovensko-hrvaških odnosih in o poslanstvu Slovenije v Jugovzhodni Evropi; v času novih pritiskov v zvezi z reševanjem jugoslovanske dediščine; predvsem pa pred začetkom slovenskega predsedovanja OVSE je potrebno zavarovati prostor trezne, strpne in uravnovešene politične razprave, kot je to nekoč uspelo Zboru za ustavo, državnikom v času osamosvajanja in mednarodnega priznanja; nedavno pa pripravljavcem referendumov o EU in NATO. Predlagamo, da bi ta cilj dosegli z Zborom za republiko, ki bi zbral vse ljudi dobre volje in demokratičnega, državotvornega prepričanja iz vseh strank in zunaj njih. V letošnjem volilnem letu bi se lahko razvil v zmagovito koalicijo državotvornih in demokratičnih strank.

V demokraciji velja, da ne more priti do nobene spremembe, dokler ni dosežena predpisana večina. Tupatam - v mednarodnih odnosih in doma - se uveljavlja >razumevanje demokracije<, da je mogoče uvajati spremembe brez večinske podpore ali soglasja, nakar jih je potrebno oz. mogoče popravljati ali odpravljati le s soglasjem. Gre za problem t.i. politike izvršenih dejstev oz. enostranskih ukrepov, ki jih Evropska unija - pa vsaka demokratična skupnost - praviloma odklanja in preganja. (Primeri segajo od enostranosti posameznih medijev do >znamenitega< hrvaškega ukrepa z zaščitno ekološko in ribolovno cono.)

Pomemben in značilen problem slovenskega političnega prizorišča je politična (ne)vidnost. Mnogi politični akterji in posestniki za >osebno profiliranje< in za korist svojih skupin uporabljajo pritiske na medije in celo cenzuro zoper svoje osebne ali politične tekmece. V javnosti se tako ustvarja nevidnost in vtis neaktivnosti tistih, ki so v nemilosti političnih oz. medijskih gospodarjev.

Zbor za republiko naj ne bi bil forum posameznikov, ki bi želeli ohranjati pridobitve iz preteklosti ali pripravljati prednosti za posamezno politično opcijo, ampak odprta politična struktura za odprto družbo.

Poslovnik Zbora za republiko

1. člen
Udeleženci Zbora za republiko (ZR) so vsi, ki se udeležijo prireditve ZR, kakršne so javne tribune, javna zasedanja ZR in druge vrste prireditev.

2. člen
Člani ZR so vsi, ki podpišejo izjavo, da soglašajo z nameni in splošnimi načeli ZR, ki so opredeljeni v vabilu na prvi ZR, ki je bil 23. junija 2004. Člani ZR so fizične ali pravne osebe.

3. člen
Ustanovni člani ZR so tisti, ki so podpisali vabilo na prvi ZR.

4. člen
Predsedstvo ZR vodi ZR med njegovimi zasedanji. Volijo ga člani ZR.

5. člen
Predsednik ZR vodi seje predsedstva ZR in zasedanja ZR ter predstavlja ZR. Volijo ga člani ZR.

6. člen
Predsedniku ZR pri delu pomaga odbor, ki ga sestavljajo prvi štirje podpisniki vabila na prvo zasedanje ZR ter predsedniki parlamentarnih strank, ki so članice ZR.

7. člen
ZR ima tajnika, e-naslov, spletno stran in poštni naslov, ki je naslov sedeža založbe Nova revija, d.o.o.

8. člen
Poslovnik sprejme predsedstvo ZR in začne veljati na dan sprejema.

V Ljubljani, dne 29. junija 2004.